Smisel življenja v kratki priliki

Ko sem letel nad prostranim, neskončnim oceanom, sem se čudil lepoti s soncem obsijanih valov pod njim. Vodna površina se je raztezala do obzorja in predstavljala očarljiv ples svetlobe in gibanja. A kar me je resnično pritegnilo, je bila množica ljudi, ki so plavali proti plimi.

S mojega razglednega mesta na nebu sem jih videl, kako se borijo, vsak poteg je bil boj z neusmiljenim tokom. Plavali so odločno, na obrazih so imeli izklesano odločnost, vendar je bilo med njimi čutiti utrujenost.

Zanimiv in zabaven sem jih poklical, moj glas pa se je razlegal po zraku. "Poglejte gor! Tam je lažja pot! Toda moje besede je pogoltnil veter, spodaj pa jih niso slišali in opazili.

Razen, da pritegnem njihovo pozornost, sem začel metati kamenčke v vodo. Na drobne pljuske so se odzvali prej z razdraženostjo kot z zavedanjem. Zato sem pobral večje kamne v upanju, da jih bodo večje motnje prisilile, da se ustavijo in dvignejo pogled.

Ale namesto da bi jih prebudili, so kamni le še povečali njihov boj. Zdelo se je, da so razdraženi, celo jezni, vsak udarec pa je le še okrepil njihovo odločenost, da bodo plavali še močneje. Nekateri so si začeli gojiti poškodbe, svoj boj so nosili kot identiteto in se imeli za žrtve nevidne sile.

Prikazali so se novorojenčki s širokimi nedolžnimi očmi, ki so se hitro pridružili množici. Posnemali so dejanja tistih okoli sebe, ne da bi se zavedali, da obstaja drugačna pot.

Vsake toliko časa je plavalec dosegel točko izčrpanosti in se predal. V tem trenutku, ko se je prepustil, se je zanj obrnil tok. Niso se več borili, začeli so plavati, tok jih je nežno nosil v nasprotno smer.

Ti posamezniki so tvorili manjše skupine, ki so se oddaljevale od množice. Niso več odmevali z večjo množico, ki je bila še naprej osredotočena na nenehni boj proti toku. Namesto tega so te manjše skupine svoj čas porabile za razmišljanje, razumevanje in sprejemanje življenjskega toka.

Ko so plavali in razmišljali, se je na obzorju začel pojavljati otok, ki je bil prej skrit pred očmi. Če sta bila obrnjena v pravo smer, sta zdaj lahko videla, kar jima je bilo prej nevidno.

Ostrov je predstavljal njun pravi jaz, njun življenjski namen. Navdušena in motivirana sta začela plavati proti njemu, njuni zamahi pa so bili zdaj usklajeni s podpornim tokom.

S plimovanjem, ki jima je pomagalo na poti, sta plavala brez napora, v toku življenja. Težave iz preteklosti so se zdele kot oddaljeni spomini, ki jih je nadomestil občutek namena in smeri.

Od zgoraj sem jih opazoval, srce se mi je napihnilo od ponosa. Ko sem videl, da so sprejeli svojo pravo pot, sem jim pokazal dvignjen palec, gesto čestitke in spodbude.